SUBANGUINA RADICICOLA (Greff, 1872) Paramonov, 1967

MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI

Glava je privzdignjena, in ločena od telesa. Pokožnica je nežno obročasta; vzdolž lateralnih polj poteka deset do dvanajst brazd. Sprednji del požiralnika je valjast, osrednji (medialni) bulbus pa ovalen. Istmus je kratek in ozek. Požiralniške žleze oziroma bazalni bulbus rahlo prehajajo prek vrhnjega dela srednjega črevesa. Jajčniki so preprosti, enkrat ali dvakrat prepognjeni. Oociti so razvrščeni v eni liniji. Postvulvalna maternična veja je daljša kot polovična razdalja med vulvo in anusom. Vrh repa se ostro končuje.

Testisi so pri samcih iztegnjeni, včasih pa so enkrat prepognjeni. Bursa ne sega do vrha repa.

RAZVOJNI KROG

Samice, samci, drugostopenjske ličinke in jajčeca prezimujejo znotraj koreninskih šišk. Ličinke lahko jeseni zapustijo omenjene šiške. Konec aprila napadejo koreninske vrhove trav in spodbujajo hipertrofijo parenhimskega tkiva s posledičnim oblikovanjem nekakšnih votlinic znotraj rastlinskega tkiva, med parenhimom in osrednjim koreninskim cilindrom. V rastni sezoni se razvije le ena generacija.

POMEN

Gostiteljske rastline vrste Subanguina radicicola so: rž, pšenica, ječmen in številne druge trave. Trenutno je znanih najmanj šest bioloških ras obravnavane ogorčice (Elymus rasa, ki parazitira Elymus arenarius, lahko pa napada tudi ječmen, pšenico, rž in oves; ječmenova ali skandinavska rasa, o kateri so poročali predvsem iz severnih območij Evrope; Saskatchewanova rasa, ki parazitira travo Agropyron smithii, lahko pa napada tudi pšenico, ječmen in rž; Poa rasa, ki je v Evropi najbolj razširjena, napada pa travniško latovko (Poa pratensis); Phalaris rasa, ki napada trstično pisanko Phalaris (Typhoides) arundinacea L. v Estoniji; Ammpohila rasa, ki je razširjena na Rhode Islandu in napada vrsto A. breviliguata). Obravnavane ogorčice spodbujajo oblikovanje bradavičastih, trnasto oblikovanih šišk na koreninah trav.

GEOGRAFSKA RAZŠIRJENOST

Subanguina radicicola: Evropa, Severna Amerika (ZDA in Kanada).

Besedilo: Gregor Urek, Kmetijski Inštitut Slovenije